Intervju Janeza Tomažiča za Motorevijo

Ne bo še odnehal!

Janez Tomažič, član AMTK Ljubljana, je ob prelomu leta dobil kar dve pomembni priznanji: najprej Rožančevo nagrado, ki je najvišje športno priznanje v Ljubljani, nato pa še nagrado Športne zveze Ljubljana za življenjsko delo. Obe priznanji je Tomažič dobil za svoje dolgoletno udejstvovanje s speedwayem, s katerim se je ukvarjal kot tekmovalec in sedaj že vrsto let kot športni funkcionar.

Priznanji mi res veliko pomenita in dokazujeta, da moje delo v speedwayu ni ostalo neopaženo. Nagrado, ki je dobila ime po Marjanu Rožancu, zavzetem športnem delavcu in pisatelju, vsako leto podelijo samo štirim športnikom in športnim delavcem. Sem prvi izmed vseh avto-moto športnikov, ki je dobil to nagrado. Nagrada Športne zveze Ljubljana je opredeljena kot priznanje za življenjsko delo. A če je kdo mislil, da se bom poslovil od speedwaya, se je zmotil, pravi 63-letni Janez Tomažič, ki vedno znova dokazuje svojo vitalnost.

Njegova povezanost s speedwayem se je začela že leta 1963. “Tedaj sem bil del povorke ob otvoritvi speedway stadiona Ilirija v Zgornji Šiški. Otvoritveni krog je naredil legandarni Ludvik Starič – leteči Kranjec. Jaz sem bil tedaj še vajenec, a sem že spremljal speedway. Moja mama je bila namreč doma iz Zdol pri Krškem in ko sem hodil k sorodnikom na počitnice, sem spoznal Franca Babiča, znanega speedwayista. Pozneje sem se v Ljubljani spoznal s Francijem Novakom, ki me je spodbujal, naj se preskusim kot tekmovalec. Do te priložnosti je prišlo leta 1969, ko sem začel tekmovati. Dobil sem 12 let star nekonkurenčen motor znamke Fis, a kljub temu sem dosegel nekaj dobrih rezultatov. Dovolj dobrih, da so mi v Tovarni dekorativnih tkanin, kjer sem bil tedaj zaposlen, leta 1971 kupili nov motor, s katerim sem se lahko kosal s tekmeci. Na prvi dirki na stadionu Kajzerica v Zagrebu sem z njim osvojil šesto mesto, nato še nekaj drugih dobrih uvrstitev. Bil sem drugi na mladinskem državnem prvenstvu, bil sem šesti v članskem prvenstvu, postal sem član jugoslovanske reprezentance. Leta 1973 sem imel velike načrte, a nekajkrat me je izdal motor in nisem uresničil zastavljenih ciljev. Z ženo sva dobila otroka in odločil sem, da neham tekmovati. A speedwaya nisem zapustil, temveč sem začel delati kot športni funkcionar. Leta 1976 sem prevzel vodenje športne komisije AMTK Ljubljana, naredil sem državni izpit za funkcionarja in postal direktor speedway dirk v Ljubljani. Leta 1987 smo v AMTK Ljubljana ustanovili speedway sekcijo, ki jo vodim še sedaj,” pojasni Janez.

Pod njegovim vodstvom smo v Ljubljani dobili nekaj vrhunskih speedwayistov. Grega Pintar, Matej Ferjan in Matej Žagar so zaznamovali zadnji dve desetletji slovenskega speedwaya in poskrbeli, da je naslov državnega prvaka vselej ostal v Ljubljani. A Janez se z veseljem spominja tudi dirk v Jugoslaviji, še posebej tradicionalnih prvomajskih dirk v Crikvenici, pa dirk v Svetozarevu, Prelogu, Osijeku, pa tudi v Lendavi, Krškem in Ljubljani. Ljubljana se je prav pod njegovim vodstvom uveljavila kot prizorišče številnih mednarodnih dirk, kjer je bil seveda direktor, ki se zna hitro in pametno odločiti tudi v najbolj zahtevnih trenutkih. V Ljubljani ima že dolga leta vrsto sodelavcev, med katerimi imata zelo pomembni mesti Janko Šemrov in trener Franc Kalin. A Janez se vedno rad spominja tudi že pokojnega Francija Novaka, uglednega športnega funkcionarja, ki je bil med drugim tudi predsednik FIM komisije za dirke na zaprtih progah in je veliko pripomogel k uveljavitvi tedaj še jugoslovanskega speedwaya. Tudi Janezov brat Franci je bil dolgo v speedwayu kot priznan mednarodni sodnik, izkazal pa se je tudi z izdajo knjige, ki opisuje dogajanje v jugoslovanskem in slovenskem speedwayu. Poskrbel je tudi za ureditev speedway muzeja v Krškem.

Z zahtevnimi odločitvami se je Janez Tomažič soočil ob osamosvojitvi Slovenije. “Ostali smo sami, zato je bilo treba nekaj narediti za razvoj našega speedwaya. Povezali smo se s Hrvati, Madžari, Avstrijci, zadnje čase tudi s Čehi in Slovaki. Prirejamo skupna tekmovanja, kajti le tako lahko zagotovimo dovolj tekmovalcev, pa tudi ustrezno kakovost.

V Sloveniji imamo tri speedway stadione: v Lendavi, Krškem in Ljubljani. Pred dvema letoma, po hudi nesreči Jerneja Kolenka, smo vse tri opremili z varnostnimi blazinami. Ni bilo poceni, a je veliko pripomoglo k večji varnosti. Varnost smo morali izboljšati in tako je sedaj predpogoj za organizacijo dirk za državno prvenstvo, da je stadion opremljen z varnostnimi blazinami. To je res velik napredek – ko sem še dirkal, je bila okrog proge betonska ograja,” se spominja Janez Tomažič.

Ko ga povprašam o usodi speedway stadiona Ilirija, se zdrzne: “Ko je bil stadion zgrajen, je bil povsem na samem – nič ni bilo okrog njega. Vsak, ki se je preselil v bližino stadiona, je vedel, kaj se dogaja na njem. Sedaj vsem ni všeč, da še dirkamo. A mi drugega stadiona nimamo. Pripravili smo že nekaj pobud za gradnjo novega, a vselej se je zataknilo pri denarju. Tako smo še vedno na Iliriji.”

Speedway ni množičen šport. “Gospodarska kriza je močno prizadela tudi speedway. V Ljubljani imamo devet tekmovalcev, v Krškem šest, v Lendavi tri. V Ljubljani jim pomagamo, kolikor moremo, a vsak tekmovalec mora tudi sam seči v žep, če želi dirkati. Spodbuda je nastopanje v tujini, kajti dobri tekmovalci lahko dirkajo v Angliji, na Poljskem, na Švedskem in tudi kaj zaslužijo. A to je težko prigaran denar, saj so stalno na poti,” pravi Tomažič.

Speedway je bil nekdaj izjemno popularen šport. “Tudi po 10.000 gledalcev in kdaj še več je prišlo na dirko. Sedaj je obisk gledalcev skromen, kajti športna ponudba v Ljubljani je velika, velikih navdušencev za speedway pa v Sloveniji tudi ni prav veliko – nekaj tisoč. Poskušali smo privabiti več gledalcev z raznimi spremljevalnimi prireditvami, a brez pravega uspeha.”

Seveda ne moreva mimo položaja slovenskega speedwaya v mednarodnem merilu. “Slovenski speedwayisti so dosegli nekaj vidnih uvrstitev v ekipnem svetovnem prvenstvu, tudi nekateri posamezniki so dosegli vidne rezultate na mednarodnih tekmovanjih. A enostavno nas je premalo, da bi lahko imeli večjo selekcijo. Izgubili smo tudi dirko za svetovno prvenstvo v Krškem, saj so bile finančne zahteve prireditelja dirk nerealne.”

Janez Tomažič je tudi predsednik komisije za speedway pri AMZS športu. Bi lahko krovna zveza naredila kaj več? “Težko. Veliko smo že poskusili, a pravega preboja ni. In ga je tudi težko pričakovati,” je jasen Janez, ki z zanosom pove, da ga v njegovem klubu AMTK Ljubljana vsa leta odločno podpirajo . “Vodstvo kluba je vedno imelo in ima veliko razumevanja za speedway. Znajo ceniti tako moja prizadevanja kot trud mojih sodelavcev. Oddolžimo se lahko z dobrimi rezultati,” pravi Janez, ki speedwayu nameni zelo veliko časa. “Žena se je navadila na to, kajti že ko sva se spoznala, sem ji dal jasno vedeti, da brez speedwaya pri meni ne bo šlo. Speedway mi je tudi veliko dal: predvsem sem se naučil dobre organizacije in timskega dela, kajti brez dobrih in zanesljivih sodelavcev ne gre. Spoznal sem številne prijatelje tako doma kot v tujini. No, pa kakšen siv las je tudi zaradi speedwaya,” hudomušno prida.

Odnehal še ne bo. “Dokler bom lahko, bom še pomagal. Svoje znanje bi rad prenesel na naslednike. Počasi to že počnem. Upam, da bom dober učitelj in da bodo nadaljevali moje delo in delo mojih sodelavcev,” pravi Janez Tomažič, ki je upravičeno ponosen, da je dobil dve takšni priznanji. Še bolj kot nagradi pa ga veseli dejstvo, da njegovo delo ni ostalo neopaženo. Vsekakor zasluženo!

Vir: Motorevija, revija članov AMZS, povezava: http://www.motorevija.si/l3.asp?L1_ID=41&L2_ID=1147